Maratona do Porto 2017

Od mojega maratona je minilo že več ko mesec dni in še vedno mi ni uspelo strniti vseh občutkov. Štiri mesece treningov in odrekanj je bilo poplačanih po dobrih treh urah in pol za katere sem garal toliko časa. Moram priznati, da ko sem zagledal ciljno črto so se mi oči malo zarosile in kar na enkrat sem kričal od veselja, da mi je uspelo. Nekoč sem si zadal cilj, da bom pretekel maraton pred svojim tridesetim rojstnim dnevom, vendar nikoli nisem mislil resno. Zdaj pa imam čas, da do svojega tridesetega odtečem še enega ;).

Seveda, v teh štirih mesecih marsikaj ni šlo po planu in moram se zahvaliti Blažki, da mi je nudila vso podporo in pomoč. Brez nje si težko predstavljam, da bi mi uspelo. Vsa priprava hrane, spodbudne besede, potrpljenje in predvsem razumevanje. Velikokrat sem zavrnil razne družabne večere in izlete, vse zaradi teka. Kljub vsemu mi je nudila stoodstotno podporo. Hvala tudi Alenki za program in nasvete tekom priprav, še posebej v zadnjih nekaj tednih.

O vseh problemih z novimi tekaškimi copati in manjšimi težavami z ahilovo tetivo ne bom izgubljal besed, vendar zadnja dva tedna pred odhodom na Portugalsko nista šla po planu in posledično sem bil na startu živčen. Pomagali niso niti zapleti z dobesedno vsakim letom iz Šetlanda do Porta. Pa vendar nam je uspelo priti na cilj oziroma na start. En dan pred maratonom še zadnji kratek tek ter nekaj šprintov in čas je bil za trenutek resnice.

Zvok budilke in akcija! Zajtrk, hidracija, WC, hidracija, WC, WC, zadnje priprave pred odhodom na start, WC in še enkrat WC. Manj kot ura do starta. S počasnim tekom do prizorišča, ogrevanje in iskanje svojega prostora pod vročim soncem na startu. Med tisoči in tisoči tekači sem komaj prišel do svoje cone in že po nekaj sekundah je sledil pok. Nekaj globokih vdihov ter zadnje motivacijske samemu sebi in že smo se pognali po razgretem asfaltu. Po prvih nekaj sto metrih je sledilo prvo presenečenje, slovenska zastava ob cesti. Sicer ni bila namenjena meni, vendar ko sem jih veselo pozdravil so mi namenili nekaj spodbudnih vzklikov, kar mi je dalo še dodaten zagon.

Prvih dvanajst kilometrov je potekalo po predmestju Porta, ozke ulice in veliko vijuganja med avti, ki so bili parkirani ob cesti. Zastavil sem si, da prvih 21km odtečem v tempu 5 min/km potem pa se bom odločil kako in kaj naprej glede na počutje. Po 12 kilometrih se pot iz predmestja usmeri na obalno cesto proti centru mesta in takrat se je začela uživancija. Gužve ni več, cesta se razširi, navijačev pa vedno več. Ob prebiranju povzetkov o maratonu so se vedno pojavljali zapisi, da se mora vsak tekač pripraviti na veter, ki naj bi bil stalnica tega obmorskega teka. Novembrsko sonce se je kazalo v vsej svoji veličini, obljubljenega vetra pa od nikoder.

21 kilometrov je minilo po planu in v želenem času in takrat zagledam prve žrtve vročega ozračja, ki ležijo z nogami v zraku ob cesti. Na hitro se zavem, da je res hudičevo vroče in za trenutek me zagrabi panika. Ali dovolj pijem, se počutim dobro, sem prehiter, …? Vse to je trajalo kakšne tri minute in ponovno se mi je uspelo prepričati, da je vse ok. Na postojanki napolnim bidon, vzamem dve gobici (ena na glavo, drugo za vrat), še gel in gasaaa. Na 30 kilometru se pogovorim še enkrat. Se počutim v redu? Kako so noge? Glava? Tempo še vedno v želenem času 4:58 min/km. Po pogovoru samim s seboj, hitro izpraznim mehur in grem do konca, po čas katerega sem si zastavil.

Zaradi hitrega postanka povprečni tempo pade za dve sekundi a vendar se s tem nisem obremenjeval. Zadnjih 10 kilometrov poteka po isti obalni cesti nazaj proti startu / cilju. Žrtev ob cesti je bilo vedno več in ob vsakem pogledu na njih me je malo zmrazilo, da sem lahko jaz naslednji. V zadnjih petih kilometrih sem le dočakal obljubljeni veter. Seveda, tekel sem proti vetru, vendar se nisem nič pritoževal kajti poleg gobice za vratom mi je veter pomagal hladiti pregreto glavo.

Tabla ob cesti kaže 41 kilometer, ura kaže 41.80… hmmm… komu verjeti? Z veseljem sem pričakal pisk na uri in številko 42. Res da sem imel še nekaj sto metrov do uradnega cilja, vendar ura je kazalo nekaj sekund pod tremi urami in pol. Po meritvi s Polar uro mi je uspelo. V daljavi zagledam cilj in začel sem iskati znane obraze. Sto metrov pred ciljem le opazim Blažko in Marka, ki sta me ob ograji pospremila skozi cilj. Še zadnje atome moči sem porabil za glasen vrisk in vsega je bilo konec. 3:33:09. Uspelo mi je! Premagal sem samega sebe in vse galebe, ki so me napadali na Šetlandu.

Čestitke tudi Blažki in Marku za osvojenih 15 kilometrov v prekrasnem Portu.

-U


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s