“Simmer dim” na Ronas hillu

V Sloveniji pozno pomladi pogosto sami rečemo »…sedaj je pa dan že res dolg!«. Verjetno ne bom nikoli več enako dojemala dolgih dni v Sloveniji, po življenju na teh otočkih. Simmer dim, kot ga imenujejo prebivalci Šetlanda ali poletni mrak. Težko je razložiti, kako nenavadno je, ko pozabiš kakšna izgleda popolna tema in kako izgleda zvezdnato nebo. Tega pač ni. Ostane nam le še neka temna modrina…mrak, ob katerem lahko na jasno »noč« zunaj bereš časopis. Tudi telo se težko navadi. Neprestano imaš občutek, da še ni tako pozno, saj se pogosto v posteljo odpraviš, ko je zunaj še svetlo.. Pa da ne omenjam sončnega vzhoda ob 3h zjutraj in kolikorat sem mislila, da sem zaspala, saj je bilo ob 5h zjutraj tako svetlo, da sem bila prepričana da je ura že vsaj 10 dopoldne. Najboljši nakup leta 2016 je še vedno maska za spanje. Pa da ne bo izgledalo, da samo jamram. Razen malo slabšega spanca so dolgi dnevi prav super.

Že lani sem se nekako nagibala, da bi najkrajšo noč rada preživela zunaj. Da resnično vidim in občutim to svetlo noč. Na poletni solsticij so nebo žal prekrivali oblaki, tako da sva počakala naslednjo jasno noč. Na popolne pogoje sva čakala kar dva tedna. Končno dobra napoved v noči tretjega na četrti julij, ki je dobro soupadala z Urbanovim urnikom. Jaz pa se pokurila nekaj nadur, ki sem jih pridelala v prejšnih mesecih. Odločitev je padla….greva! Hitro sva prpravila nekaj nujnih zadev: termovko, sendvičke, nekaj toplih oblačil in dobri čevlji. Kam pa? Ronas hill. Najvišji in najmogočnejši vrh Šetlandkih otokov…z vrtoglavimi 450 metri nadmorske višine. To je najvišja točka, kar pomeni lep razgled in upala sva na še lepši sončni vzhod. Urban je šel še za pol urce malo »učke« zamižat, sama pa sem čakala na čas odhoda ob 1h zjutraj. Slaba ura vožnje proti severu te pripelje do vznožja Ronas hilla. Nikoli nisem videla toliko živali, ki je imelo očitno samomorilska nagnenja, saj so kar naprej skakale pred avtomobil (zajci, ptiči in ovce). Urban pa je spretno vozil slalom. Razen teh malih (in velikih) bitij ni bilo na cesti žive duše.

Najtemnejši del noči ob 1:30 zjutraj

Že na poti sva se načudila, kako svetlo je, kljub temu da je bila uradno noč. Ob 2h sva začela najin vzpon, ki ni bil naporen, vendar te brezpotja in nenehno udiranje tal pod nogami vseeno utrudijo. Poleg tega je bil ta vzpon eden najbolj dolgočasnih v mojem življenju. Ker ni dreves in tudi razgibana obala ni tako blizu, je bila celotna pot zelo pusta. Končno prideva na vrh in ugotoviva, da to ni pravi hrib, prideva na drugi vrh….in tudi to ni pravi hrib. Kakšna markacija ali bolje označena pot nama ne bi škodila. V tretje gre rado in končno prideva na vrh. Prišla sva ravno pred sončnim vzhodom. Hitro sva se podpisala v knjigo in pustila še sporočilo za nečakinjo, ki je ravno na ta dan praznovala rojstni dan. Pripravila sva si mali piknik in čakala. Razgledi so bili čudoviti in sončni vzod na severu naju je pustil brez besed. Ob sončnih žarkih nama je hitro bilo tudi bolj toplo in prijetno. Po približno pol ure na vrhu sva se odpravila nazaj domov. Sonce pa naju je spremljalo tudi nazaj proti jugu, saj poleti sonce dela nekakšen čuden krog, ko vzide na severu gre proti jugu in zaide zopet na severu. Verjetno za ta pojav obstaja kakšen geografski izraz, vendar sem očitno tisto uro geografije »prešpricala«. Dan se na žalost že krajša in je zdaj dolg približno toliko kot poletni solsticij v Sloveniji. Na dolžino dneva, ki je v Sloveniji zdaj gledava kot na zelo kratek dan. Zanimivo, kako je vse relativno 🙂

 

Pusta pokrajina (ura 3:00)

 

Na vrhu Ronas Hilla (ura 3:30)

 

P1020258
Vpis v knjigo in sporočilo za nečakinjo

 

 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s