Šetland – Dublin – Porto

…moj prvi MARATON. Nekaj let nazaj, ko sem se začel bolj redno teči mi je tek predstavljal samo beg od poškodb, ki so bile stalnica pri ekipnih športih, predvsem pri nogometu. Takrat sem si bolj v šali rekel, da preden dopolnim trideset let, bom pretekel maraton. Nisem si predstavljal, da bi kdaj lahko odtekel 21 kilometrov, kaj šele dvakrat toliko. Po kar nekaj 10-kah me je Sandi  prepričal, da greva poskusit polmaraton. Še danes se jasno spomnim kako mučni so bili zadnji kilometri, ampak je bilo zadovoljstvo po koncu nepopisno. Hvala Sandi! To je (bil) moj maksimum.

Do sedaj. Verjetno je k novemu izzivu tudi pripomogel pogovor s prijateljem iz Grčije, ki mu je letos uspelo premagati maratonsko razdaljo…in je sedaj navdušil tudi mene. Hkrati pa se mi v glavi ponavlja tista nedolžna šala, da bom pred velikih 3 0 pretekel velikih 4 2. Prvi plan je bila Barcelona marca 2018. Ker pa načrti, kje in kaj bova delala na pomlad 2018 še niso jasni, sem začel pogledovati proti jesenskimi datumi.

Zaradi moje pozne odločitve veliko izbire ni bilo. Ker se želim dobro pripraviti in preprečiti (pretirano) trpljenje sem se odločil, da pred koncem oktobra nima smisla poskušati teči na silo. In našel sem Dublin. Zadnji vikend oktobra, tako kot naš Ljubljanski maraton. Super. Gremo na Irsko. Dobil sem program (hvala Alenka) in začel priprave z mislijo 42 v Dublinu. Kot zakleto se me je po dveh dnevih začel lotevati prehlad. Par dni sem še trmasto ves prehlajen tekel po Lerwicku, ko sem se končno vdal postelji. Prvič na Šetlandskih otokih sem bil prehlajen. Tri dni počitka in počutje se je izboljšalo.

Prehlad pa mi je vsaj dal možnost da se v miru prijavim in plačam štartnino. Za vsak slučaj, da si ne premislim. In glej ga zlomka. Konec prijav, vse polno. Štiri dni teka, tri dni ležanja in zaprte prijave. Mogoče je to znak, da še enkrat premislim, če si tega res želim. Mislil sem, da je Dublin moja zadnja priložnost pred zimo, dokler se mi na ekranu ni pojavila beseda PORTO.

Yessss! “Blažka, greva na Portugalsko?” Ni potrebovala dolgo za odgovor in štartnina je bila plačana. Maraton se bo odvil 5. novembra, kar pomeni, da sem pridobil še en teden za priprave. Izredno me je razveselila tudi Blažka, ki se je odločila, da se sama preizkusi na 15 kilometrski razdalji. Odlično. Seveda sva tek na Portugalskem skupaj združila z nekaj dodatnimi dnevi, ki jih bova izkoristila za popotovanje. Nekaj dni kasneje se nam je pridružil še Mark, ki bo na teku družbo delal Blažki.

Sedaj sem v tretjem (oz. četrtem) tednu priprav in lahko rečem, da gre vse po planu. Zanimivo je, da šele po treh letih, res dodobra spoznavam svojo tekaško uro Polar, ki ima ogromno funkcij za katere sploh nisem vedel da obstajajo…kaj šele da bi jih potreboval. Še trinajst tednov do ure resnice oziroma večih ur resnice. Cilj: preživeti. Želje: mnogo višje. Na hitro se zahvalim še Blažki, ki z nasmehom na obrazu podpira moje trapaste podvige in se trudi pomagati po svojih najboljših močeh. Super je!

Pa začnimo odštevati…

-U


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s